Ob čustvenih izbruhih je lahko težko tako otroku, ki doživlja ta intenzivna čustva, kot tudi odrasli osebi, ki drži prostor tem čustvom. Če razumemo, kaj se v otroku takrat dogaja (več o tem tukaj), se bomo lažje odzvali na podporen način. Nekateri načini odzivanja, ki niso skladni z otrokovim razvojem ter ne doprinesejo ničesar pozitivnega k otrokovemu doživljanju, njegovim veščinam in vajinemu odnosu, so predstavljeni v nadaljevanju.
Logične razlage ob čustvenih izbruhih
“Otrok mora razumeti, zakaj nečesa ne sme!”
Čustveni izbruhi se pogosto pojavljajo zaradi nezrelosti otrokovih možganov. V času intenzivnih čustev otroci delujejo iz nižjih delov možganov, ki so bolj čustveni in impulzivni. Obenem ne zmorejo dostopati do višjih predelov možganov, kjer se nahajajo kognitivne funkcije, ki so med drugim povezane z logičnim mišljenjem in sklepanjem.
V nekaterih primerih, predvsem pri starejših otrocih, bo sicer preprosta razlaga morda zadoščala, da se otrok pomiri. A v večini primerov otroci v času čustvenega izbruha ne bodo dovzetni za logične razlage. Niti niso zares v stanju, ko bi lahko sprejemali in zares razumeli pomen naših besed. Med čustvenim izbruhom se je zato bolj smiselno usmeriti na otrokova čustva in doživljanje ter logične razlage prihraniti za mirnejše trenutke.
Ignoriranje ob čustvenih izbruhih
“Ne namenjaj mu pozornosti!”
“”Pošlji ga v sobo, dokler se ne umiri.”
Otroci zaradi nezrelosti možganov, o kateri sem pisala tukaj, ne zmorejo samostojno organizirati in pomirjati svojih čustev. Tega se naučijo ob prisotnosti in podpori odraslih oseb, zato je pomembno, da ob otrokovem čustvenem izbruhu ostanete dostopni in čim bolj umirjeni. Ignoriranje prav tako sproža zelo bolečo izkušnjo, saj možgani socialno zavrnitev doživljajo enako boleče kot fizično bolečino. Biti zavrnjen s strani oseb, katerim pripadaš, in posledično ostati sam, je v preteklosti predstavljalo veliko grožnjo preživetju, zato se tudi dandanes možgani na zavrnitve odzovejo zelo intenzivno.
Druga utemeljitev, ki se v povezavi z ignoriranjem pogosto pojavlja pa je vezana na to, da otrok nekaj počne zgolj zaradi iskanja pozornosti. Ignoriranje naj bi to težavo rešilo, saj otrok za vedenje ne prejme tistega, česar si želi – pozornosti. V resnici ignoriranje situacije ne bo rešilo, saj bo potreba v ozadju še vedno ostala nezadovoljena. Bolj smiselno je iskati načine, kako otroku lahko ponudite več priložnosti za pozitivno povezovanje.
Grožnje z zapuščanjem otroka
“Če otrok doživlja čustveni izbruh, ko ste zunaj, preprosto pojdi naprej. Hitro bo prišel za tabo.”
Grožnja z zapuščanjem deluje in bo najverjetneje hitro ustavila čustveni izbruh. A ne zaradi tega, ker je bil čustveni izbruh poskus “izsiljevanja”, temveč zaradi nevarnosti in alarma, ki ga zapuščanje sproža.
Potreba po bližini skrbnika je ena najpomembnejših potreb v otroštvu. Otroci iščejo načine, kako lahko ohranijo bližino skrbnika, saj jim ta nudi varnost (in s tem večje možnosti za preživetje). Ko se pojavi grožnja pred izgubo skrbnika, bodo otrokovi možgani storili vse, da se tej nevarnosti izognejo.
Ko otroku grozite s tem, da ga boste zapustili, bodo zaradi grožnje, ki jo ločitev sproža, zatrli trenutne čustvene potrebe in stekli za vami.
Prav tako otroci potrebujejo prostor, kjer jim je dovoljeno izraziti čustva. Ko izrazijo svojo stisko, hkrati sprostijo breme in energijo, ki jo nosijo, obenem pa se učijo pomembnih veščin samostojnega uravnavanja čustev. Takrat, ko otroku pomagate preplavati val čustvenega izbruha, mu vedno znova omogočate, da se uči, kako lahko plava sam. Ko bodo njegovi možgani dovolj zreli, bo zaradi teh trenutkov skupnega uravnavanja čustev vedno pogosteje zmogel čustva uravnavati samostojno.
Kaznovanje ob čustvenih izbruhih
Ne le v kontekstu čustvenih izbruhov, temveč tudi v vzgoji na splošno, kazni ne predstavljajo učinkovite strategije. Z njimi ne razrešimo potreb, ki se nahajajo v ozadju, niti ne spodbujamo učenja nadomestnih strategij ali veščin reševanja težav, ki bi otroku pomagale v prihodnjih situacijah.
Ko otroka kaznujemo za njegovo čustveno doživljanje, mu sporočamo, da njegove potrebe niso zaželene in niso sprejete. To lahko vodi v ponotranjanje čustev ali v izražanje čustev na druge, manj primerne načine. Obenem lahko pri otroku sproža stiske, saj prejema sporočilo, da zaradi svojega doživljanja ni sprejet s strani oseb, ki so v njegovem življenju najbolj pomembne.
Kakšno odzivanje je bolj podporno?
Če želite izvedeti, kaj otroci potrebujejo v času čustvenih izbruhov, preberite prispevek tukaj.