Sočutna vzgoja je pojem, ki se predvsem v zadnjih letih pogosto pojavlja v pogovorih o tem, kako se odzivati na otroke in jih učiti primernih vedenj. Žal je pojem pogosto napačno razumljen in pogosto razložen v kontekstu permisivnosti, kamor sočutna vzgoja zagotovo ne spada. V zapisu vam bom zato preko dveh ključnih elementov sočutne vzgoje razložila, kaj ta zares vključuje.
Sočutna vzgoja vključuje postavljanje mej
Pogosto se pojavlja zmotno prepričanje, da je sočutna vzgoja premehka, da stalno sledi otroku in ne vključuje postavljanja mej. A v resnici je (sočutno) postavljanje mej ključni element sočutne vzgoje, saj meje ustvarjajo varno okolje, znotraj katerega se otrok lahko razvija in raziskuje. Ko skrbnik ne zmore postavljati mej, ni zares sočuten, saj ne dela v dobro otroka. Brez postavljenih mej se otrok lahko poškoduje, ne razvija primernih vedenj, ne zmore samozavestno raziskovati ter se ne zmore zanesti na skrbnika kot na osebo, ki bi zanj poskrbela. Okolje brez postavljenih mej ustvarja kaotično okolje za razvoj, kjer namesto starša vodilno vlogo prevzame otrok, kar nanj prenese ogromno breme, ki ga sam ne bi smel nositi.
Kako si predstavljate, da bi se počutili, če bi vam pri dveh letih starosti nekdo rekel, da morate od danes naprej sami skrbeti zase? No, nekako tako (negotovo, prestrašeno) se počutijo otroci, ki so prepuščeni sami sebi in svojim odločitvam, saj skrbniki ne postavljajo nobenih mej. Meje so torej ključni element sočutne vzgoje, je pa zagotovo pomembno, da so postavljene na sočuten način – potrpežljivo, z empatijo, po potrebi fleksibilno, a vseeno trdno in samozavestno.
Sočutna vzgoja vključuje empatijo in toplino
Drugi, bolj prepoznaven ključni del sočutne vzgoje pa je tudi empatija. Sočutna vzgoja razvija in goji empatijo, sočutje, povezovanje in toplino v odnosu z otrokom, kar se kaže na različnih področjih, najpogosteje pa je morda omenjeno v kontekstu prepoznavanja čustev. Pomembno je, da so otrokova čustva prepoznana in dovoljena – otrok lahko čuti jezo, lahko je neizmerno vesel, lahko je žalosten ali prestrašen. Otrokovih čustev ne želimo zaničevati ali jih stalno preusmerjati na druge aktivnosti, temveč jih želimo sprejeti in otroku pustiti, da jih v polnosti izrazi.
Ali ste vedeli? V Razvojnem kotičku sta na voljo dve različni vsebini – spletni program o varni navezanosti, ki si ga lahko ogledujete v lastnem tempu, ter skupinski 8-tedenski program za starše Krog varnosti, kjer tekom tedenskih srečanj praktično spoznavamo teorijo varne navezanosti in se učimo prepoznavati ter zadovoljevati otrokove čustvene potrebe.
Zmote o uporabi empatije v vzgoji
Prepoznavanje in dovoljevanje otrokovih čustev ne pomeni, da otrok lahko v jezi razbija predmete v stanovanju, tepe sorojence ali vas vleče za lase. Vsa čustva so dovoljena, a niso vsa vedenja sprejemljiva. Tudi v kontekstu čustev so torej lahko potrebne meje, kar ponovno potrjuje dejstvo, da sočutna vzgoja brez postavljenih mej ne more obstajati. V takšnih situacijah bi lahko rekli: “Lahko si jezen, a ne dovolim, da me tepeš.”
Prav tako pa prepoznavanje in dopuščanje čustev ne pomeni, da se mora svet ustaviti vsakič, ko otrok doživlja določeno čustvo. Povsem razumljivo je, da se vam kdaj mudi v vrtec ali v službo, da se včasih ne zmorete takoj odzvati ali pa preprosto trenutno nimate kapacitet za odzivanje na otrokova čustva. Takrat lahko brez slabe vesti otroku poveste, da razumete, da je žalosten/jezen, a morata sedaj žal oditi od doma. Kasneje se lahko na poti pogovorita o tem, kaj ga je zmotilo in kako se počuti.
Pomembno je le, da vzorec izogibanja in preprečevanja otrokovih čustev ne postane prevladujoč oziroma ne postane tisti vzorec, ki ga otrok začne pričakovati. Otrok mora vedeti, da so njegova čustva v splošnem sprejeta in da takrat, ko čuti jezo, žalost, strah, ali kaj drugega, obstaja velika verjetnost, da si boste vzeli čas, da mu prisluhnete – čeprav se včasih vseeno zgodi, da se zaradi okoliščin ne morete takoj odzvati.
Zaključek
Sočutna vzgoja torej vsekakor ni mehka, nežna ali permisivna. Vključevati mora veliko odločnosti, predvsem pa moči in poguma, tudi s strani starša, saj postavljati meje in držati prostor za otrokova čustva vsekakor ni lahko opravilo.