Se še spomnite trenutka, ko je vaš dojenček prijokal na svet? Ali pa ste morda le imeli priložnost, da ste kdaj opazovali novorojenčke in nekaj mesecev stare dojenčke? Tako prisrčni, a v resnici tudi tako nebogljeni! Človeški mladiči namreč ne zmorejo poskrbeti zase, saj se rodijo z izredno nezrelimi možgani, zato je evolucija izoblikovala sistem navezanosti, ki dojenčkom omogoča, da se navežejo na svoje skrbnike, ti pa nato lahko zanje poskrbijo. Navezanost je torej izredno pomemben sistem v telesu, ki dojenčkom in otrokom zagotavlja preživetje.
Če želite izvedeti več o tej temi, TUKAJ izveste vse o spletnem programu Krog varnosti, ki vas v 8 spletnih srečanjih na praktičen in uporaben način povabi v svet navezanosti in čustvenih potreb otrok.
Kaj je navezanost?
Preprosto povedano, navezanost predstavlja močno čustveno vez, ki se oblikuje med dojenčkom oziroma otrokom in osebami, ki zanj skrbijo. Otrok se običajno sprva naveže na svoje primarne skrbnike (npr. mamo, očeta, rejnike), kasneje pa v svojo mrežo navezanosti sprejme tudi druge osebe, ki zanj pogosto skrbijo (npr. stare starše, vzgojiteljice, druge družinske člane). Najbolj pomembna naloga sistema navezanosti je zagotoviti skrb in omogočiti preživetje ranljivih otrok, ki zase ne morejo poskrbeti. V vsakdanjem življenju to pomeni, da bodo otroci navezali odnos s svojimi skrbniki, skrbniki pa bodo za otroke poskrbeli – jim nudili varnost, hrano, zavetje in zadovoljevali druge pomembne potrebe, ki so ključne za preživetje.
Sistem navezanosti torej z različnimi vedenji in potrebami otrokom omogoča, da se navežejo na osebe, ki zanje lahko poskrbijo, obenem pa jim omogoča tudi ohranjanje skrbnikov v bližini, saj bodo lahko skrbniki le takrat, ko ostanejo v bližini, za otroke učinkovito poskrbeli.
Različni vzorci navezanosti
Glede na to, kako otrok lahko zadovolji svoje potrebe in pridobi ter ohranja bližino skrbnika, se oblikujejo različni vzorci navezanosti. Ti vzorci pravzaprav opisujejo načine in strategije, s katerimi otrok ohranja odnos s skrbniki.
O varni navezanosti govorimo, ko otrok lahko v polnosti izraža svoja čustva in potrebe, ne da bi ga pri tem skrbelo, da bi izgubil naklonjenost skrbnikov. Otrok je sprejet, ko je žalosten ali vesel, njegovo raziskovanje skrbnik sprejme z navdušenostjo in podporo, v času strahu ali izzivov pa je otrok prav tako deležen podpornih odzivov.
Ne-varni vzorci navezanosti pa se razvijejo, ko mora otrok prilagoditi izražanje svojih čustev ali potreb, da ohrani odnos s skrbnikom. To se recimo zgodi takrat, ko skrbnik na jokajočega otroka kriči ali ga drugače kaznuje, kar otroka nauči, da izražanje čustev ni varno, saj povzroči konflikt v odnosu (konflikti in razpoke v odnosu pa pomenijo prekinitev povezanosti, ki lahko – evolucijsko gledano – predstavlja grožnjo preživetju). Zgodi se tudi takrat, ko bi otrok želel raziskovati, a starš zaradi lastne tesnobe otroka stalno kliče nazaj k sebi in raziskovanje prekinja. Iz teh izkušenj se otrok ponovno nauči, da raziskovanje ni varno, zato potrebo po raziskovanju potlači in raje ostaja blizu skrbnika. V obeh primerih torej otrok prilagodi svoje potrebe (potlači čustva ali potrebe po raziskovanju), da ohrani sprejetost in skrbnika obdrži v bližini ter v stanju, ki zviša verjetnost za ohranjanje odnosa.
Pripravljam tudi prispevek o čustvenih potrebah navezanosti, ki jih je potrebno zadovoljevati, da se varna navezanost lahko oblikuje. S tem znanjem bo tudi varne in ne-varne vzorce navezanosti lažje razumeti. Ko bo končan, bo povezava dostopna TUKAJ (če povezava ne deluje, članka še ni :)).
Zakaj je varna navezanost pomembna?
Od tega, katere potrebe so sprejete in katere mora otrok potlačiti, da ohrani odnos, so odvisni temeljni vzorci, ki bodo kasneje v življenju vodili otrokove interakcije in odnose. Tudi desetletja raziskav kažejo, da so prav ti varni vzorci navezanosti izredno pomembni pri čustveni zrelosti, kakovosti odnosov, samopodobi, zmožnosti reševanja konfliktov in duševnem zdravju kasneje v življenju.
Odzivanje na otrokove čustvene potrebe tako predstavlja izjemno naložbo! Naložbo v sedanjost, saj otroci z zadovoljenimi čustvenimi potrebami lažje sodelujejo in vam sledijo, ter naložbo v prihodnost, v kateri bo otrok lažje navezoval stike, reševal probleme, zaupal vase, se zanašal na druge in obenem uspešno skrbel za svoja čustva.